Navadna arnika (Arnica montana L.)

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Rastline se predstavijo

Kratek morfološki opis in rastišča

Arnike so trajnice z značilno pritlično listno rozeto, pokončnim od 20 do 60 cm visokim odlačenim steblom in večinoma posamičnim koškom na vrhu, ki se odlikuje po dokaj velikih jezičastih cvetovih. Na steblu pogosto najdemo enega ali več stebelnih listov, ki so nameščeni nasprotno in v zalistju katerih često izraščata stranska poganjka. Tako kot mnoge druge rastline so v zadnjih desetletjih praktično izginile z nižinskih travnikov, pa ne zaradi trganja, temveč predvsem zaradi pretirane košnje in gnojenja travnikov. Največkrat jih najdemo na višje ležečih zakisanih travnikih, planinskih tratah in visokih barjih, ponekod v številčnih populacijah. 

Ker arnika pri nas ni pogosta rastlina in je kot ranljiva vrsta uvrščena tudi na t. i. Rdeči seznam praprotnic in semenk, je smiselno, da trganje v naravi opustimo. Namesto tega se lahko lotimo gojenja navadne arnike ali pa katere izmed za gojenje primernejših vrst arnik, npr. severnoameriške vrste A. chamissonis Less.

Pomembnejše učinkovine 

Med učinkovinami arnike velja izpostaviti seskviterpenske laktone, npr. helenalin in arnifolin, sicer pa v rumenordeče obarvanem eteričnem olju najdemo še precej drugih terpenov, kot so timol, mircen, humulen itd. V cvetovih je precej glikozidov, karotenoidov, kumarinov, vsebujejo pa tudi nekatere triterpenske alkohole (npr. arnidiol) in pirolizidinske alkaloide.

Učinki in načini uporabe

Arnika je vsestransko uporabna, v preteklosti so pripravke uporabljali tudi notranje, danes pa jo zaradi toksičnih učinkov ob predoziranju uporabljajo predvsem zunanje. Nabira in suši se lahko cele odprte koške ali pa posamične cvetove po odstranitvi socvetišča - v slednjem se včasih zadržujejo žuželčje ličinke. Ponekod uporabljajo tudi korenike, ki jih nabirajo v jeseni, ko rastline že odcvetijo, za homeopatske pripravke pa pogosto posušijo kar cele rastline.

Pa kar po alinejah naštejmo učinkovanje in različne možnosti uporabe:

• protivnetno, antiseptično delovanje, pospeševanje celjenja in lokalnega pretoka krvi (vse našteto pripisujejo helenalinu in njegovim derivatom): uporaba tinktur pri odrgninah, udarninah, zmečkaninah in zvinih, masažnih olj pri vnetju površinskih ven (tromboflebitisu) in revmatoloških težavah ter čajev (poparkov) ob vnetju sluznice ustne votline in žrela,
• spodbujanje delovanja srca (kardiotonično delovanje): uporaba gotovih pripravkov pri srčnem popuščanju in angini pektoris (redko, le pod nadzorom usposobljene osebe),
• spodbujanje imunskega sistema ter
• antitumorno delovanje.

Neželeni učinki

Pri zunanji uporabi pri dovzetnih ljudeh prihaja do alergijskih reakcij, ki se kažejo kot rdečina, bolečina in različni kožni izpuščaji. Pri teh osebah, ki so pogosto alergične tudi na druge nebinovke, svetujemo takojšnjo opustitev terapije in izogibanje arnikinim pripravkom v bodoče. Pri prepogosti uporabi prihaja do poškodb kože tudi pri ljudeh, ki na arniko nimajo alergije, nastanejo lahko ekcematozne spremembe.

Pri notranji uporabi lahko hitro pride do toksičnih učinkov, zato jo načeloma odsvetujemo. Helenalin in sorodne učinkovine lahko v večjih koncentracijah povzročijo gastroenteritis in celo krvavitve v prebavni trakt, toksično pa delujejo tudi na srce.

Pirolizidinski alkaloidi, ki jih sicer srečamo še pri mnogih drugih nebinovkah (npr. pri grintih, lapuhu in repuhih) in srhkolistnicah (npr. pri gabezu) povzročajo poškodbe majhnega žilja v jetrih in delujejo kancerogeno (povzročajo razvoj jetrnih tumorjev). V arniki jih najdemo v majhnih koncentracijah, tako da s tega stališča arnika ni nevarna, še zlasti ne ob zgolj zunanji uporabi. Odsvetujemo pa prepogosto in dolgotrajno uporabo pripravkov.

Avtor: Luka Kristanc, dr. med., dipl. biol.

• < Nazaj