Zastarana borelioza in divja ščetica

Vprašanje:

Pred okrog tridesetimi leti me je pičil klop, ki so mi ga v ambulanti odstranili, vendar izgleda, da je že bilo prepozno. Leta 2014 so mi v bolnišnici Celje ugotovili, da je kri okužena z bakterijo Borelija, ki povzroča boreliozo. Leta 2015 sem prejel 14 enot enega antibiotika, ki naj bi to bakterijo uničil, vendar je bilo to zdravljenje le deloma uspešno. Pred kratkim sem slišal za tinkturo divje ščetice, ki naj bi zdravila tudi starejše okužbe. Zanima me vaše mnenje o tej rastlini in kaj je res!

Miodrag iz Trbovelj

Odgovor:

Glede na to, kar ste mi napisali, sklepam, da so vam leta 2014 ugotovili v krvi povišano koncentracijo protiteles proti boreliji, torej bakteriji (v bistvu gre za več vrst), ki povzroča t. i. Lymsko boreliozo. Ker je šlo za protitelesa, ki kažejo na kronično (zastarano) okužbo, ste prejemali injekcije antibiotika (najverjetneje je šlo za Lendacin – ceftriakson, ki ga najpogosteje dajemo v takih primerih). Niste mi sicer napisali, ali ste imeli v zvezi z boreliozo kakšne težave (sklepne, kožne, nevrološke ipd.) in kako je bilo s tem po deloma uspešnem zdravljenju z antibiotikom. Zavedati se morate, da z antibiotikom pri kronični boreliozi skušamo uničiti latentne (počivajoče) oblike borelij, in četudi jih uničimo v celoti (kar naj bi se zgodilo v nekje 80-90 % glede na študije), ni nujno, da se bodo klinične težave povsem uredile. V času dolgotrajne okužbe namreč lahko pride do nepovratnih poškodb tkiv, ki lahko ostanejo delno okvarjena tudi po uničenju bakterij. Tudi protitelesa v krvi lahko ostanejo trajno nekoliko povišana kljub uspešnem antibiotičnemu zdravljenju, kar kaže na spominsko vlogo imunskega sistema. Sklepanje o uspešnosti zdravljenja kronične borelioze torej ni enostavno.

Zdaj pa k divji ščetici. Naj najprej povem, da pri nas obstajajo tri vrste ščetic: divja (Dipsacus fullonum), deljenolistna (D. laciniatus, ki ima za razliko od divje pernato deljene stebelne liste) in dlakava (D. pilosus, ki ima rumenkastobele cvetove in bolj kroglasto socvetje za razliko od ostalih dveh vrst, ki imata valjasta socvetja in bolj ali manj vijolične cvetove). V povezavi z zdravljenjem borelioze v našem tradicionalnem zdravilstvu večinoma omenjajo le divjo ščetico, obstajajo pa tudi gojene oblike (D. sativus). Korenine različnih vrst ščetic uporabljajo v kitajski medicini v različne namene, med drugim tudi za zdravljenje borelioze. Uporaba divje ščetice pri boreliozi ni povsem iz trte izvita in ima neko tradicijo.

Uporabo podpirajo tudi izsledki nekaterih znanstvenih študij. Za učinkovine, izolirane iz korenin ščetic (najpomembnejši so saponini, iridoidi in fenilpropanoidi), so dokazali protivnetno, antioksidativno in tudi protiborelijsko učinkovanje. Kot najučinkovitejša sta se izkazala etilacetatni in diklorometanski izvleček, manj učinkovit pa je bil etanolni izvleček. Ljudje največkrat uporabljajo že pripravljene tinkture (alkoholni izvlečki), redkeje se lotijo izdelave pripravka iz divje nabranih korenin divje ščetice. V zadnjem primeru so najučinkovitejše korenine, nabrane pozimi ob koncu prve rastne sezone ali pa zgodaj spomladi. Divja ščetica je namreč dvoletnica, in ko spomladi drugo leto začne poganjati iz korenine, jo iztroši, zato ta postane olesenela in neuporabna. Tinkturo se uporablja v obliki kapljic (3 do 9 kapljic dnevno), terapija pa traja ponavadi več mesecev (večinoma priporočajo 3-mesečno terapijo).

Moje mnenje glede zdravljenja kronične borelioze s tinkturami ščetic je sledeče. Zdi se mi primerna dopolnilna metoda standardnemu zdravljenju z antibiotiki, saj učinkovitost potrjujejo laboratorijske študije, poleg tega pa ščetica ni toksična (to je potrdila med drugim tudi ameriška agencija FDA). Pri tem pa nastopijo naslednje težave oz. dileme: 1. Manjka kliničnih študij in tudi dokazov, ki bi potrjevali, da izvlečki ščetic delujejo tudi na latentne (speče) oblike borelij, značilne za zastarano boreliozo. 2. Nizka učinkovitost alkoholnih izvlečkov glede na obstoječe študije. 3. Nezadosten nadzor nad izvlečki, ki včasih ne vsebujejo dovolj učinkovin (še problematičnejši so doma pripravljeni izvlečki, saj je koncentracija učinkovin v njih odvisna od marsičesa, npr. od rastišča, letnega časa, vrste, doslednosti pri pripravi …). Izredno pomembno je naslednje – diagnozo borelioze lahko postavi zgolj zdravnik, šele po potrditvi lahko uporabljate dopolnilno zdravljenje s ščetico!

Čeprav sem že nekoliko dolgovezen, naj omenim, da obstajajo tudi rastlinski izvlečki oz. snovi, ki pa dokazano (dodajam citate) delujejo tudi na latentne oblike borelij in na t. i. biofilme, ki so značilni za zastarane borelioze. To so izvlečki grozdnih pečk (Brorson, 2007), listov stevije, Stevia rebaudiana (Theophilus et al., 2015) in nekatere izolirane učinkovine (npr. jod, monolavrin in baikalein) (Goc, Niedzwiecki in Rath, 2015). Joda je npr. dovolj v morskih algah in obmorskih slanušah (seveda tudi predoziranje ni zaželeno!), monolavrin v žagastolistni palmi ali palmetu (Serenoa repens), baikalein pa v izvlečkih nekaterih čeladnic (rod Scuttelaria – baikalein so našli v nekaterih japonskih vrstah, ki se uporabljajo tudi v zdravilne namene, podatkov o njegovi vsebnosti v naših vrstah pa ni). Čakamo zgolj še na dobre klinične študije.

Želim vam veliko uspeha pri obvladovanju borelioze z rastlinskimi pripravki. Naj vas pri tem vodi tudi zdrava kritična presoja, pri čemer naj vam pomaga tudi moje pisanje.

Lep pozdrav,

Luka Kristanc, dr. med., dipl. biol.